Postavljanje mejnikov, ali po domače tjermenov je ena glavnih in najpogostejših nalog geodetov. Da bo ves postopek pravilno razumljen, je potrebno pogledati malo nazaj v zgodovino. Naslednje leto bo okrogla 200 obletnica začetka uvajanja Franciskejskega katastra. Za nas je pomemben zato, ker so takrat začeli s prvo katastrsko izmero celotne monarhije, za kar so porabili 10 let. Franciscejski kataster je risala vojska (geodeti in častniki), in je bil zadnji kataster, risan v celoti na terenu, hkrati pa prvi, ki je bil risan s pomočjo merilnih instrumentov. V okrožju vsake dežele so vzpostavili posebno komisijo, najmanjša enota katastra pa je bila katastrska občina, ki se je ohranila do danes. Kataster je bil namenjen davčnim odmeram in je vseboval grafični in spisovni del.
Grafični del je po barvah prikazoval različne značilnosti terena: Njive: Rumeno-rjava barva, Vrtovi: Zelena barva, Objekti: Rdeči (zidani), rumeni (leseni), temno rdeči (javne stavbe), Gozd: Temno siva barva, Voda: Izrisana v odtenkih modre, Ceste: Rdeče (kamnite), rjave (poljske poti). Parcelne številke so vpisane v črni ali rdeči barvi, črka W pa je oznaka za pašnik (weide).
Spisovni del pa je obsegal več delov, in sicer: Zapisnik zemljiških parcel: opisuje vse meje katastrskih občin, Zapisnik stavbnih parcel: definira, za kakšno vrsto stavbe gre; razlikuje se zidane in lesene, ter ali je pritlična ali nadstropna stavba (danes bi temu rekli kataster stavb), Abecedni seznam posestnikov vseh parcel (posestni list).
To je osnova zemljiškega katastra, kot ga poznamo še danes. V 200 letih se je v nekaterih pogledih veliko spremenilo, v drugih pa zelo malo. Sigurno je tehnologija zelo napredovala, od enostavnih merskih miz, ki so jih uporabljali pred 200 leti do satelitske tehnologije, ki jo uporabljamo danes, od knjig, registrov in načrtov na papirju, do računalniško vodenega katastra. A veliko stvari je tudi ostalo skoraj takih, kot so bile pred dvesto leti oziroma so se spreminjale celo v neželeno smer. To velja predvsem za natančnost položaja tjermenov – mejnikov. Karte so bile pred 200 leti risane na terenu na poseben papir, z tehnologijo, ki so jo takrat poznali in je seveda zadoščala takratnemu namenu – obdavčitvi. Razumeti moramo tudi, da so se v 200 letih te karte prerisovale, vzdrževale (vrisane so bile parcelacije, združitve, …), bile pod vplivom raznih zunanjih dejavnikov, kot so sprememba temperature, vlage in še česa, kljub temu, da so njihovi skrbniki z njimi ravnali nadvse pazljivo.
Ko danes poskušamo na terenu določiti mesto kjer stoji tjermen, moramo upoštevati vse to in še vse, kar se je dogajalo na terenu v zadnjih 200 letih, zato ta naloga ni enostavna in zahteva veliko znanja in izkušenj, ki jih geodeti imamo.
Seveda so se v vseh teh letih dogajale tudi razne izboljšave, predvsem nove izmere na območjih, kjer je bil kataster že tako slab, da je bil neuporaben, kjer so se zaradi različnih razlogov mape izgubile. Ponekod so bile izvedene tudi komasacije, ekspropriacije cest, za vsa ta območja obstajajo novejši, natančnejši podatki. Izboljšana natančnost je tudi pri parcelah, ki so bile v zadnjih letih na novo urejene. Od leta 2008 je nujno vsak tjermen določit tudi v najnovejšem koordinatnem sistemu in z natančnostjo manjšo kot 4cm, kar pomeni, da je tako določena meja dokončna, ker jo je mogoče z enako natančnostjo spet določiti v naravi. Meje, ki so bile določene v zadnjih 20 do 30 letih, so praviloma določene z natančnostjo okoli 12cm, včasih tudi z manjšo. Praviloma je določitev takih tjermenov v naravi bistveno enostavnejša od tistih izpred 200 let, v postopku pa jim je potrebno določiti koordinate z natančnostjo 4cm.
Tu sem na kratko opisal ozadje nastanka in vzdrževanja katastra, da bomo malo lažje razumeli kako se položaj tjermena določi. Bom pa vesel vsakega vprašanja s področja katastra, mej, geodezije, urejanja stvarnih pravic na nepremičninah in še o čem, povezanim s prostorom.
Odgovor na naslovno vprašanje je na dlani: posvetujete se z dobrim geodetom.
*mejnik po domače 😉